Materialne avtorske pravice

Prenos materialne avtorske pravice je možen s sklenitvijo ustrezne pogodbe, ki mora biti v pisni obliki. Prenos materialne avtorske pravice se s pogodbo lahko vsebinsko, prostorsko kot tudi časovno omeji. Ob vsakem prenosu le te, je avtor upravičen do ustreznega plačila oz. do t.i. avtorskega honorarja. Takšni pravici se ne more odpovedati niti s pogodbo. Nadaljnji prenos materialne avtorske pravice je možen le z izrecnim dovoljenjem avtorja.  

Materialne in moralne avtorske pravice kot celota se ne morejo prenesti.  Takšna pogodbena določba bi bila nična. Prenašajo se lahko le materialne avtorske pravice. Te se lahko tudi izrecno prekličejo, če jih njihov imetnik ne izvršuje in so avtorjevi interesi bistveno prizadeti. Kljub navedenemu pa so materialne in moralne avtorske pravice kot celota predmet dedovanja, kar niti ni presenetljivo glede na, da se trajanje avtorske pravice nadaljuje še 70 let po avtorjevi smrti.

Za avtorske pravice v delovnem razmerju gre takrat kadar avtorsko delo ustvari delavec v delovnem razmerju, skladno s svojimi delovnopravnimi obveznostmi ali po navodilih delodajalca. Avtorske pravice v delovnem razmerju se navadno uredijo že s pogodbo o zaposlitvi, kjer se natančno določijo pogoji in čas/trajanje prenosa materialne avtorske pravice. V primeru, da avtorske pravice v delovnem razmerju niso že vnaprej pogodbeno urejene pa se neposredno uporabi zakon.

Po zakonu se materialne avtorske pravice na delu izključno prenesejo na delodajalca za deset let odkar je delo končano. Po poteku tega obdobja, sme delodajalec ponovno zahtevati izključni prenos, vendar le proti plačilu primernega nadomestila. Avtorske pravice v delovnem razmerju se seveda ne nanašajo na moralne avtorske pravice, ki ostanejo delavcu in se na delodajalca ne prenašajo.